Izlet v neznano - 23. 10. 2021
Kot vsako leto smo se planinci in planinke PD Trbovlje odpravili na tradicionalni izlet v neznano. To je navadno nezahtevna planinska tura, ki je namenjena tako mlajši in starejši generacij, kjer je poudarek na druženju in obujanju skupnih planinskih doživetij. Cilj letošnjega izleta v neznano je bil še mnogim nepoznan predel Slovenije – Bela krajina. Ob zgodnjih jutranji uri smo po avtobusnih postajah v Trbovljah napolnili avtobus in se z njim odpeljali v neznano. Na poti nas je spremljalo deževno vreme. Vendar nas to ni ustavilo saj smo vedeli, da se bo čez dan vreme izboljšalo. Po vmesnem postanku v Žužemberku smo se odpeljali proti Črnomlju, kjer sta nas v Kanižarici že čakala vodnik PD Črnomelj Robert Cvitkovič in domačin Igor iz Radencev. Skupaj smo nadaljevali vožnjo proti naselju Radenci, našemu izhodišču in začetku najjužnejše slovenske pešpoti, ki vodi do Damlja in je dolga 12 km. Naša pot nas je vodila ob kanjonu reke Kolpe, ki se nahaja v osrčju Krajinskega parka Kolpa, mimo še ohranjenih vasic Breg in Kot. Slednja se ponaša kot najjužnejša točka v Sloveniji. Neposredno ob reki smo spoznavali obvodni gozd z vrbami, jelšami, topoli, velikimi jeseni kateri listi so žareli v svojih jesenskih barvah. Strma proti jugu obrnjena dolomitna pobočja pa prerašča toploljubni gozd z malimi jesenom in črnim gabrom. Ob poti pa smo lahko uživali ob ogledu znamenitosti kot so edini še delujoči mlin v vasici Breg, a je žal tudi ta ugasnil. Še nižje po poti pa smo si lahko ogledali najdaljšo belokranjsko kraško jamo Kobiljačo. Proti zadnjemu delu poti pa smo si ogledali tudi francoski kamen, ki je postavljen v spomin pobitim francoskim vojakom iz časa Napoleonovih Ilirskih provinc. Naš cilj ni bil daleč in tako smo prispeli tudi do najjužnejše točke Slovenije – Kota pri Damlju. Do naselja Damelj smo morali premagati še kratek klanec, na parkirišče pa nas je prišel že iskati avtobus. Ampak izleta še ni bilo konec. Z avtobusom smo se iz Damlja odpeljali do Vinice do Dragatuša in ob poti opazovali in občudovali lepote prelepe Bele krajine. Nagradilo nas pa je tudi sonce, ki se je prikazalo izza oblakov. Zaključek izleta smo končali v Jelševniku pri Črnomlju na Turistični kmetiji Zupančič, kjer smo se okrepčali z ričetom, domačimi tradicionalnimi jedmi in pijačo, ki so značilne za Belo krajino – belokranjsko pogačo, domačim sokom in Metliško črnino. Na turistični kmetiji pa smo si meli možno ogledati tudi endemita – črno človeško ribico oz. črnega močerila. Ker je bil čas za odhod smo se vodniku Robertu in Igorju zahvalili za pomoč ter lastnikom Turistične kmetije Zupančič za dobro in okusno pripravljeno kosilo. Nas pa je čakala še dolga vožnja domov nazaj v Trbovlje.
Besedilo: Gregor Dejanović
Besedilo: Gregor Dejanović
Izlet na Viševnik in Uskovnico - 11.9. 2021
POT NA VIŠEVNIK, prva skupina
V soboto 11.9.2021 je bil v okviru PD Trbovlje organiziran pohod na Viševnik in planino Uskovnico. Zjutraj ob 6. uri smo se z avtobusom odpeljali iz Trbovelj. Obetal se je lep, sončen dan, tudi razpoloženje pohodnikov je bilo zelo pozitivno. V Radovljici smo imeli krajši postanek za jutranjo kavo, potem pa smo pot nadaljevali skozi Bled na Pokljuko do Rudnega polja, do vojašnice. Na parkirišču smo obuli pohodne čevlje in se razdelili v tri skupine. Ciljni vrh prve skupine je bil Viševnik, druga skupina se je odpravila na Uskovnico, tretja pa po ravnini do Šport hotela.
Bila sem vodnica prve skupine, v kateri je bilo 10 dobro uhojenih pohodnikov. V srcih je tlela želja osvojiti vrh tega lepega 2000-aka, in da nas najprej spusti gor in nato varno vrne na začetek poti. Za Viševnik bi lahko rekli, da ima »visoko« ime. Je 2050 m visoka gora v Julijskih Alpah, ki se dviguje severozahodno od Rudnega polja na Pokljuki in predstavlja del gorskega grebena, ki razmejuje Pokljuško planoto in dolino Krme.
Raztegnemo pohodne palice, nadenemo si nahrbtnike, v katerih ima vsak nekaj kosov oblačil, hrane in pijače, saj na Viševniku ni koče in bomo odvisni od opreme in hrane iz nahrbtnika. Vreme je ta dan čudovito. Sonce sije z ravno pravimi žarki, vetrič rahlo pihlja, oblaki na nebu so čudoviti, vidljivost na vse strani širnega neba in najvišje vrhove Julijskih Alp je osupljiva.
Naša pot poteka v strnjeni koloni po gozdni cesti do pašne ograje, kjer se ob smučišču ves čas pot vzpenja navzgor do naslednjega smučišča, kjer postane še bolj strma. Ko zapustimo smučišče, preidemo na strmo pot, ki nas pripelje v dolinico, planino pod Plesiščem, ki je edini del poti, ki se ne vzpenja in se jo vsi razveselimo. Na razpotju nadaljujemo strmo pot proti grebenu med Plesiščem in Viševnikom in pridemo na sedlo, kjer se odpre prečudovit razgled na Bohinjske gore. Tu naredimo krajši postanek, da se naužijemo razgledov, malo fotkamo in nekaj malega pojemo. Spomin me odnese v zimski čas, ko je tu na sedlu, za moje oči, še veliko lepše kot v poletnem času. Letos pozimi je bil Viševnik moj prvi 2000-ak, ob vzponu smo na tem sedlu plesali z dvignjenimi rokami in derezami na nogah, ob sestopu pa peli Tri planike.
Skupino ponovno pripravim na nadaljevanje poti, ki pelje skozi pas rušja v razmeroma strma travna pobočja, čez katera se nato vzpnemo na greben Viševnika. Prečimo še kamnita pobočja in počasi pridemo pod vrh Viševnika. Na posameznih mestih nas pozdravljajo planike, ki niso več poletno sočne, ampak kažejo že na jesenski čas.
Danes je Viševnik zelo oblegan vrh. Srečamo vse od posameznikov, družin, manjših in večjih skupin. Srečali smo tudi dve veliki skupini otrok z mentorji, kar je še posebno pohvalno in na tem temeljijo tudi načrti za prihodnost v našem društvu. Radi bi povečali zanimanje za sodelovanje s šolami, saj je gibanje in druženje otrok v hribih v teh težkih Corona časih, lahko še posebno blagodejno.
Pod vrhom malo postojimo ob poti, saj sestopa večja skupina, katere odhod nam bo omogočil, da mi varno pridem na vrh. Za mojo skupino imam pripravljeno nagrado, ki jo bo vsak moj pohodnik prejel na vrhu. Nagrado, za katero sta skrbno in s srcem poskrbela Janez in Zdeni nese v nahrbtniku Iztok, saj je moj nahrbtnik poln vrvi in prve pomoči, skratka pripomočkov za varnost, za katere upam, da jih
danes ne bom uporabljala. Vsekakor pa se veselim dobrega jabolčnega štrudlja s hrustljavo skorjico, ki bo na vrhu poleg čudovitih razgledov zadovoljil moje brbončice. Kaj je lepšega kot s Triglavom na dlani uživati v sočnem jabolčnem štrudlju? V soncu se svetlikata strehi doma na Kredarici in Planiki, nad Triglavom je rahla meglica, krasen je pogled na Pokljuko, Debelo peč, Mali in Veliki Draški vrh, spodnje Bohinjske gore, zahodne Julijce, severno Savsko ravan, vzhodno severne Karavanke in Kamniško savinjske Alpe.
Danes je na Viševniku res prekrasno. Dvignili smo se za 703 višince. Pot je označena kot tehnično nezahtevna, vendar pa jo kondicijsko ne gre podcenjevati. Ves čas smo grizli kolena in stopali po skalovju, kamenju in grušču.
Čas je za povratek v dolino. Naredimo še nekaj skupinskih fotk in z radostjo v srcih sestopimo iz Viševnika. Pot navzdol je največkrat lažja kot gor, vendar vedno terja zelo veliko pazljivosti. Danes nam je šlo vse po sreči, vsi pohodniki smo varno prišli nazaj na Rudno polje, kjer smo se spet srečali z našimi ostalimi pohodniki.
Od srca se zahvaljujem vsem pohodnikom za res dobro družbo in izkazano zaupanje, da z menoj lazite po tem širnem skalovju.
Besedilo in slike je pripravila vodnica prve skupine Blanka Kodrič
POT NA USKOVNICO, druga skupina
Sedem pohodnikov se je odločilo za pot na Uskovnico, vodil nas je vodnik Karlo Polutnik. Z Rudnega polja smo se mimo Športnega centra Triglav Pokljuka podali po gozdni poti, ki je pozimi tekaška proga. Tokrat smo lahko opazovali tekače na rolkah, ki so tekmovali na državnem prvenstvu.
Pot je bila prijetna, večinoma se spušča navzdol ob smrekovem gozdu in obširnih cvetočih travnikih, ki so tudi pašniki, delno po soncu, občasno v prijetni senci. Odprl se je pogled na Julijske Alpe, ki se dvigajo nad Bohinjsko dolino. Vmes so bili smerokazi proti planinam Konjšica, Zajamniki, Praprotnica, v spodnjem delu pa tudi proti višjim vrhovom. Vodnik Čarli nam je opisoval gore, ki so se dvigale daleč zadaj: Črno prst, Rodico, Šijo, Vogel, dom na Voglu in za njim Vogel… Lepo!
Ustavili smo se pri idilični kapelici. Vedeli smo, da je Dom na Uskovnici zaprt zaradi prenove, zato smo iskali kislo mleko drugje. Hodili smo mimo hiš, ki so bile nekoč planšarije, danes pa so idilične počitniške hiške, in prišli do sirarne Jerom, kjer nam ga je ponudila prijazna lastnica, popili smo kavo in se zadržali v klepetu v lepem okolju. Vračali smo se po isti poti, ki pa se je sedaj vzpenjala.
Opazovali smo planinsko cvetje: srčno moč, svišč, smetliko, regrat, ki tu še cveti, bodečo nežo, ki je napovedovala lepo vreme. Ustavili smo se še na predelu, kjer so zdravilne točke zemeljskega sevanja na Pokljuki in jih preizkušali, a časa nismo imeli dovolj. Kljub temu smo se na soncu in v prelepem okolju napolnili z energijo in se vrnili na Rudno polje še pred pohodniki na Viševnik. Avtobus nas je odpeljal do Šport hotela Pokljuka, kjer smo se okrepčali in odžejali, nato pa polni lepih vtisov nazaj do
Doma.
Besedilo in slike je pripravila mentorica in udeleženka skupine Cvetka Kozmus
POT PO POKLJUKI, tretja skupina
Pet članov skupine, ki jim leta ali zdravje ne dopuščata zahtevnejših pohodov, radi pa so v naravi in med ljudmi, smo se najprej sprehodili okrog športnega parka na Rudnem polju, kjer je ravno na ta dan potekalo državno prvenstvo v biatlonu na rolkah. Nekoliko kasneje se je skupini pridružil še Jani, ki je kmalu po začetku poti na Viševnik ugotovil, da bi bila pot do vrha zanj preveč zahtevna. Zato se je vrnil na Rudno polje in kasneje odšel peš do Šport hotela, kjer je bila dogovorjena zbirna točka vseh skupin.
Po sprehodu po Rudnem polju in ogledu tekmovanja v biatlonu smo trije člani, pri bifeju Jurček, našli udobne lesene klopi in iz nahrbtnikov vzeli svojo hrano in pijačo, ker je bil bife zaprt. Po naključju sta se nam pri malici in klepetanju pridružila še Bojanova hčerka z možem, ki sta bila tam na dopustu.
V prijetnem okolju in ob obujanju spominov je čas hitro tekel. Zato smo za spomin naredili še nekaj fotk ter se nato odpravili do avtobusa, ki nas je odpeljal do Šport hotela, kjer nas je čakal Jani.
Tu smo potem naročili pijačo in počakali pohodnike iz Viševnika in Uskovnice. Z Janitom sva vmes odšla še do hotela Jelka, ki pa je bil zaprt. Ko sva prišla nazaj so bili tam že vsi udeleženci izleta.
Med vsemi je prevladovalo zadovoljstvo, da smo uspešno opravili načrtovane poti. Po zasluženem počitku ter zaužitju toplih obrokov in popolnitvi med hojo izgubljene tekočine, smo naredili še nekaj fotografij in potem odšli do avtobusa, ki nas je srečno pripeljal do doma.
Rahlo utrujeni in zadovoljni z vsem kar smo čez dan doživeli, smo si obljubili, da se dobimo na naslednjem izletu.
Besedilo in slike je prispeval Bojan Gorjup
V soboto 11.9.2021 je bil v okviru PD Trbovlje organiziran pohod na Viševnik in planino Uskovnico. Zjutraj ob 6. uri smo se z avtobusom odpeljali iz Trbovelj. Obetal se je lep, sončen dan, tudi razpoloženje pohodnikov je bilo zelo pozitivno. V Radovljici smo imeli krajši postanek za jutranjo kavo, potem pa smo pot nadaljevali skozi Bled na Pokljuko do Rudnega polja, do vojašnice. Na parkirišču smo obuli pohodne čevlje in se razdelili v tri skupine. Ciljni vrh prve skupine je bil Viševnik, druga skupina se je odpravila na Uskovnico, tretja pa po ravnini do Šport hotela.
Bila sem vodnica prve skupine, v kateri je bilo 10 dobro uhojenih pohodnikov. V srcih je tlela želja osvojiti vrh tega lepega 2000-aka, in da nas najprej spusti gor in nato varno vrne na začetek poti. Za Viševnik bi lahko rekli, da ima »visoko« ime. Je 2050 m visoka gora v Julijskih Alpah, ki se dviguje severozahodno od Rudnega polja na Pokljuki in predstavlja del gorskega grebena, ki razmejuje Pokljuško planoto in dolino Krme.
Raztegnemo pohodne palice, nadenemo si nahrbtnike, v katerih ima vsak nekaj kosov oblačil, hrane in pijače, saj na Viševniku ni koče in bomo odvisni od opreme in hrane iz nahrbtnika. Vreme je ta dan čudovito. Sonce sije z ravno pravimi žarki, vetrič rahlo pihlja, oblaki na nebu so čudoviti, vidljivost na vse strani širnega neba in najvišje vrhove Julijskih Alp je osupljiva.
Naša pot poteka v strnjeni koloni po gozdni cesti do pašne ograje, kjer se ob smučišču ves čas pot vzpenja navzgor do naslednjega smučišča, kjer postane še bolj strma. Ko zapustimo smučišče, preidemo na strmo pot, ki nas pripelje v dolinico, planino pod Plesiščem, ki je edini del poti, ki se ne vzpenja in se jo vsi razveselimo. Na razpotju nadaljujemo strmo pot proti grebenu med Plesiščem in Viševnikom in pridemo na sedlo, kjer se odpre prečudovit razgled na Bohinjske gore. Tu naredimo krajši postanek, da se naužijemo razgledov, malo fotkamo in nekaj malega pojemo. Spomin me odnese v zimski čas, ko je tu na sedlu, za moje oči, še veliko lepše kot v poletnem času. Letos pozimi je bil Viševnik moj prvi 2000-ak, ob vzponu smo na tem sedlu plesali z dvignjenimi rokami in derezami na nogah, ob sestopu pa peli Tri planike.
Skupino ponovno pripravim na nadaljevanje poti, ki pelje skozi pas rušja v razmeroma strma travna pobočja, čez katera se nato vzpnemo na greben Viševnika. Prečimo še kamnita pobočja in počasi pridemo pod vrh Viševnika. Na posameznih mestih nas pozdravljajo planike, ki niso več poletno sočne, ampak kažejo že na jesenski čas.
Danes je Viševnik zelo oblegan vrh. Srečamo vse od posameznikov, družin, manjših in večjih skupin. Srečali smo tudi dve veliki skupini otrok z mentorji, kar je še posebno pohvalno in na tem temeljijo tudi načrti za prihodnost v našem društvu. Radi bi povečali zanimanje za sodelovanje s šolami, saj je gibanje in druženje otrok v hribih v teh težkih Corona časih, lahko še posebno blagodejno.
Pod vrhom malo postojimo ob poti, saj sestopa večja skupina, katere odhod nam bo omogočil, da mi varno pridem na vrh. Za mojo skupino imam pripravljeno nagrado, ki jo bo vsak moj pohodnik prejel na vrhu. Nagrado, za katero sta skrbno in s srcem poskrbela Janez in Zdeni nese v nahrbtniku Iztok, saj je moj nahrbtnik poln vrvi in prve pomoči, skratka pripomočkov za varnost, za katere upam, da jih
danes ne bom uporabljala. Vsekakor pa se veselim dobrega jabolčnega štrudlja s hrustljavo skorjico, ki bo na vrhu poleg čudovitih razgledov zadovoljil moje brbončice. Kaj je lepšega kot s Triglavom na dlani uživati v sočnem jabolčnem štrudlju? V soncu se svetlikata strehi doma na Kredarici in Planiki, nad Triglavom je rahla meglica, krasen je pogled na Pokljuko, Debelo peč, Mali in Veliki Draški vrh, spodnje Bohinjske gore, zahodne Julijce, severno Savsko ravan, vzhodno severne Karavanke in Kamniško savinjske Alpe.
Danes je na Viševniku res prekrasno. Dvignili smo se za 703 višince. Pot je označena kot tehnično nezahtevna, vendar pa jo kondicijsko ne gre podcenjevati. Ves čas smo grizli kolena in stopali po skalovju, kamenju in grušču.
Čas je za povratek v dolino. Naredimo še nekaj skupinskih fotk in z radostjo v srcih sestopimo iz Viševnika. Pot navzdol je največkrat lažja kot gor, vendar vedno terja zelo veliko pazljivosti. Danes nam je šlo vse po sreči, vsi pohodniki smo varno prišli nazaj na Rudno polje, kjer smo se spet srečali z našimi ostalimi pohodniki.
Od srca se zahvaljujem vsem pohodnikom za res dobro družbo in izkazano zaupanje, da z menoj lazite po tem širnem skalovju.
Besedilo in slike je pripravila vodnica prve skupine Blanka Kodrič
POT NA USKOVNICO, druga skupina
Sedem pohodnikov se je odločilo za pot na Uskovnico, vodil nas je vodnik Karlo Polutnik. Z Rudnega polja smo se mimo Športnega centra Triglav Pokljuka podali po gozdni poti, ki je pozimi tekaška proga. Tokrat smo lahko opazovali tekače na rolkah, ki so tekmovali na državnem prvenstvu.
Pot je bila prijetna, večinoma se spušča navzdol ob smrekovem gozdu in obširnih cvetočih travnikih, ki so tudi pašniki, delno po soncu, občasno v prijetni senci. Odprl se je pogled na Julijske Alpe, ki se dvigajo nad Bohinjsko dolino. Vmes so bili smerokazi proti planinam Konjšica, Zajamniki, Praprotnica, v spodnjem delu pa tudi proti višjim vrhovom. Vodnik Čarli nam je opisoval gore, ki so se dvigale daleč zadaj: Črno prst, Rodico, Šijo, Vogel, dom na Voglu in za njim Vogel… Lepo!
Ustavili smo se pri idilični kapelici. Vedeli smo, da je Dom na Uskovnici zaprt zaradi prenove, zato smo iskali kislo mleko drugje. Hodili smo mimo hiš, ki so bile nekoč planšarije, danes pa so idilične počitniške hiške, in prišli do sirarne Jerom, kjer nam ga je ponudila prijazna lastnica, popili smo kavo in se zadržali v klepetu v lepem okolju. Vračali smo se po isti poti, ki pa se je sedaj vzpenjala.
Opazovali smo planinsko cvetje: srčno moč, svišč, smetliko, regrat, ki tu še cveti, bodečo nežo, ki je napovedovala lepo vreme. Ustavili smo se še na predelu, kjer so zdravilne točke zemeljskega sevanja na Pokljuki in jih preizkušali, a časa nismo imeli dovolj. Kljub temu smo se na soncu in v prelepem okolju napolnili z energijo in se vrnili na Rudno polje še pred pohodniki na Viševnik. Avtobus nas je odpeljal do Šport hotela Pokljuka, kjer smo se okrepčali in odžejali, nato pa polni lepih vtisov nazaj do
Doma.
Besedilo in slike je pripravila mentorica in udeleženka skupine Cvetka Kozmus
POT PO POKLJUKI, tretja skupina
Pet članov skupine, ki jim leta ali zdravje ne dopuščata zahtevnejših pohodov, radi pa so v naravi in med ljudmi, smo se najprej sprehodili okrog športnega parka na Rudnem polju, kjer je ravno na ta dan potekalo državno prvenstvo v biatlonu na rolkah. Nekoliko kasneje se je skupini pridružil še Jani, ki je kmalu po začetku poti na Viševnik ugotovil, da bi bila pot do vrha zanj preveč zahtevna. Zato se je vrnil na Rudno polje in kasneje odšel peš do Šport hotela, kjer je bila dogovorjena zbirna točka vseh skupin.
Po sprehodu po Rudnem polju in ogledu tekmovanja v biatlonu smo trije člani, pri bifeju Jurček, našli udobne lesene klopi in iz nahrbtnikov vzeli svojo hrano in pijačo, ker je bil bife zaprt. Po naključju sta se nam pri malici in klepetanju pridružila še Bojanova hčerka z možem, ki sta bila tam na dopustu.
V prijetnem okolju in ob obujanju spominov je čas hitro tekel. Zato smo za spomin naredili še nekaj fotk ter se nato odpravili do avtobusa, ki nas je odpeljal do Šport hotela, kjer nas je čakal Jani.
Tu smo potem naročili pijačo in počakali pohodnike iz Viševnika in Uskovnice. Z Janitom sva vmes odšla še do hotela Jelka, ki pa je bil zaprt. Ko sva prišla nazaj so bili tam že vsi udeleženci izleta.
Med vsemi je prevladovalo zadovoljstvo, da smo uspešno opravili načrtovane poti. Po zasluženem počitku ter zaužitju toplih obrokov in popolnitvi med hojo izgubljene tekočine, smo naredili še nekaj fotografij in potem odšli do avtobusa, ki nas je srečno pripeljal do doma.
Rahlo utrujeni in zadovoljni z vsem kar smo čez dan doživeli, smo si obljubili, da se dobimo na naslednjem izletu.
Besedilo in slike je prispeval Bojan Gorjup
IZLET NA VRŠIČ IN NA SLEMENOVO ŠPICO - 14. 8. 2021
Zagotovo jo poznate, lepotico Slemenovo špico? Prepoznavna je po čudovitih razgledih, macesnih, ki jeseni rumenijo, po pravljični poti med ruševjem, malih jezercih na vrhu. Glavni junak pa je seveda Jalovec, kralj gora, gora kristal, kot mu pravimo planinci, katerega podoba krasi grb Planinske zveze Slovenije.
Tako smo se planinke in planinci PD Trbovlje, bilo nas je 28, na sončno sobotno jutro, dne 14. 8. 2021 ob 6. uri z avtobusom odpravili proti Vršiču – najvišje ležečem gorskemu prelazu v Sloveniji. Pot nas je vodila po zasavskih ovinkih vse, tja do Ljubljane, kjer smo se vključili na gorenjsko avtocesto in se peljali proti Vršiču.
Sonce je že oddajalo prve sončne žarke in iz avtobusa smo lahko od daleč občudovali Kamniško – Savinjske Alpe na eni strani, Julijske Alpe v ospredju ter na drugi strani Karavanke, ki so žarele v vsem svojem čaru in lepoti. Na poti smo naredili kratek postanek za jutranjo kavo. Vendar do izhodišča je bilo še daleč. Zaradi gneči pred tunelom na gorenjski avtocesti smo ubrali pot skozi Jesenice mimo Dovja do Kranjske Gore, kjer smo imeli lep pogled na Martuljško skupino, Špik, Triglav ter ostale vrhove v bližini. Gneči pa se nismo mogli izogniti niti v Kranjski Gori, vendar pa smo pot nadaljevali po Ruski cesti na Vršič, ki so jo v času najbolj krvavih spopadov v 1.svetovni vojni gradili ruski ujetniki za oskrbovanje avstro-ogrskih vojakov na Soški fronti. Po nekaj serpentinah smo le prispeli do Erjavčeve koče na Vršiču.
Tam pa sta nas že čakala vodnika Čarli in Domen. Od tu je bilo izhodišče za obe skupini. Prva skupina 13 planink in planincev se je odpravila proti Slemenovi špici. Pohod smo začeli med 22. in 23. serpentino Vršiške ceste in nato nadaljevali po markirani poti proti zahodu med ruševjem. Po slabih 4o minutah hoje smo prišli do križišča, kjer se z leve strani priključi pot iz Vršiča. Od tu smo nadaljevali proti prevalu Vratca, 1799 m.
Zaradi slabe psiho – fizične pripravljenosti sta med potjo dve planinki omagali, zato smo ju skupaj z vodnikom Domnom poslal nazaj proti izhodišču, ostali pa smo nadaljevali pot proti Slemenu.
Od daleč smo lahko opazovali Ajdovsko deklico, ki krasi ostenje Prisanka, nekoliko v ozadju pa kraljuje Škrlatica. Na vrhu Vratc se nam je odprl svet Nad Šito glavo in razgled na Malo in Veliko Mojstrovko. Kot v pravljici smo po prijetni poti hodili med ruševjem in po slabi uri in pol dosegli travnato planjavo od koder smo uživali v najlepšem razgledu na Jalovec, nad nami pa se je dvigovalo ostenje Mojstrovk. Streljaj stran se nahaja vrh, s katerega pogled seže v dolino Tamar.
Po eno urnem počitku je bil čas za odhod. Sestopili smo po poti vzpona na Erjavčevo kočo kjer nas je čakala druga skupina, ki se je pred nami že vrnila s Poštarskega doma na Vršiču.
Druga skupina planink in planincev, ki je štela 15 pohodnikov, se je odpravila po lažji poti proti Poštarskem domu na Vršiču. Najprej smo prečkali manjši travnik in na njegovem robu prišli do gozda. Tu se je pot začela postopoma dvigovati v najbolj strm del poti, ki predstavlja približno eno tretjino celotne poti. Ko smo premagali ta del poti, se je naklon zmanjšal in na nekaterih delih se je pot povsem zravnala.
Večina poti poteka po mešanem in proti vrhu v celoti po macesnovem gozdu in praktično vseskozi ponuja čudovit pogled na velik del Julijskih Alp. Najbolj izstopa ostenje Prisojnika, saj Poštarski dom stoji tik pod njim.
Po prihodu na cilj smo naročili pijačo, iz nahrbtnikov pa smo vzeli hrano in privoščili smo si zaslužen počitek. Pohod je trajal, odvisno od sposobnosti vsakega pohodnika od ene pa vse do slabi dve uri.
Nekoliko kasneje so se nam na Poštarskem domu pridružili še vodnik Domen in dve planiki, ki so predčasno končali pohod prve skupine na Slemenovo špico. Ta skupina se je nato vračala po poti proti Erjavčevi koči, naša skupina pa je pot nadaljevala mimo Tičarjevega doma po glavni cesti do Erjavčeve koče.
Po tri najbolj utrujene planinke je na vrh Vršič prišel vodnik Čarli s svojim osebnim avtomobilom in jih pripeljal do Erjavčeve koče, kjer je bilo dogovorjeno zbirno mesto za vse udeležence pohoda. Po prihodu vseh pohodnikov do Erjavčeve koče smo si privoščili nekoliko daljši počitek, ki smo ga izkoristili za potešitev lakote in žeje. Sproščeni, po uspešno opravljenih pohodih je stekel pogovor o naporu in lepotah, ki smo jih doživeli na pohodih. Ker časa ni bilo na pretek, smo na koncu naredili še skupinsko fotografijo in se z avtobusom odpravili proti domu.
Spotoma smo se na kratko ustavili na prostoru, kjer je stal tabor ruskih ujetnikov, ki jih je leta 1916 zasul snežni plaz z Mojstrovke. Od tu se v ostenju Prisojnika lepo vidi Ajdovska deklica, zato smo naredili nekaj posnetkov in si ogledali tudi 4 zgodovinske panoje. Pot smo kar hitro nadaljevali po cesti navzdol do Ruske kapelice, ki so jo postavili v spomin na nesrečne graditelje Vršiške ceste. Zaradi izjemne lokacije gorskega jezerca in njegove čudovite okolice, smo se želeli ustaviti tudi še ob tem naravnem biseru na Jasni, vendar se zaradi popolne zasedenosti parkirnih prostorov žal nismo mogli.
Pot smo nato nadaljevali do Kranjske gore in nato po avtocesti do Voklega, kjer smo naredili krajši postanek za osvežitev s pijačo in druge potrebe. Ker je bil čas šoferja avtobusa omejen do 20.00 ure smo pot nadaljevali brez postanka do doma. Vsem pohodnikom smo čestitali za uspešno dosežene načrtovane cilje, vodnikom pa za njihovo skrb in srečen povratek na izhodišče. Tudi šoferju smo izrekli zahvalo za varno vožnjo.
Malo utrujeni in dobre volje smo se odločili, da se vidimo na naslednjem izletu.
Besedilo sta prispevala: Gregor Dejanović in Bojan Gorjup
Fotografije so posneli: Bojan Gorjup, Monika Pevec Forštner in Gregor Dejanović
Tako smo se planinke in planinci PD Trbovlje, bilo nas je 28, na sončno sobotno jutro, dne 14. 8. 2021 ob 6. uri z avtobusom odpravili proti Vršiču – najvišje ležečem gorskemu prelazu v Sloveniji. Pot nas je vodila po zasavskih ovinkih vse, tja do Ljubljane, kjer smo se vključili na gorenjsko avtocesto in se peljali proti Vršiču.
Sonce je že oddajalo prve sončne žarke in iz avtobusa smo lahko od daleč občudovali Kamniško – Savinjske Alpe na eni strani, Julijske Alpe v ospredju ter na drugi strani Karavanke, ki so žarele v vsem svojem čaru in lepoti. Na poti smo naredili kratek postanek za jutranjo kavo. Vendar do izhodišča je bilo še daleč. Zaradi gneči pred tunelom na gorenjski avtocesti smo ubrali pot skozi Jesenice mimo Dovja do Kranjske Gore, kjer smo imeli lep pogled na Martuljško skupino, Špik, Triglav ter ostale vrhove v bližini. Gneči pa se nismo mogli izogniti niti v Kranjski Gori, vendar pa smo pot nadaljevali po Ruski cesti na Vršič, ki so jo v času najbolj krvavih spopadov v 1.svetovni vojni gradili ruski ujetniki za oskrbovanje avstro-ogrskih vojakov na Soški fronti. Po nekaj serpentinah smo le prispeli do Erjavčeve koče na Vršiču.
Tam pa sta nas že čakala vodnika Čarli in Domen. Od tu je bilo izhodišče za obe skupini. Prva skupina 13 planink in planincev se je odpravila proti Slemenovi špici. Pohod smo začeli med 22. in 23. serpentino Vršiške ceste in nato nadaljevali po markirani poti proti zahodu med ruševjem. Po slabih 4o minutah hoje smo prišli do križišča, kjer se z leve strani priključi pot iz Vršiča. Od tu smo nadaljevali proti prevalu Vratca, 1799 m.
Zaradi slabe psiho – fizične pripravljenosti sta med potjo dve planinki omagali, zato smo ju skupaj z vodnikom Domnom poslal nazaj proti izhodišču, ostali pa smo nadaljevali pot proti Slemenu.
Od daleč smo lahko opazovali Ajdovsko deklico, ki krasi ostenje Prisanka, nekoliko v ozadju pa kraljuje Škrlatica. Na vrhu Vratc se nam je odprl svet Nad Šito glavo in razgled na Malo in Veliko Mojstrovko. Kot v pravljici smo po prijetni poti hodili med ruševjem in po slabi uri in pol dosegli travnato planjavo od koder smo uživali v najlepšem razgledu na Jalovec, nad nami pa se je dvigovalo ostenje Mojstrovk. Streljaj stran se nahaja vrh, s katerega pogled seže v dolino Tamar.
Po eno urnem počitku je bil čas za odhod. Sestopili smo po poti vzpona na Erjavčevo kočo kjer nas je čakala druga skupina, ki se je pred nami že vrnila s Poštarskega doma na Vršiču.
Druga skupina planink in planincev, ki je štela 15 pohodnikov, se je odpravila po lažji poti proti Poštarskem domu na Vršiču. Najprej smo prečkali manjši travnik in na njegovem robu prišli do gozda. Tu se je pot začela postopoma dvigovati v najbolj strm del poti, ki predstavlja približno eno tretjino celotne poti. Ko smo premagali ta del poti, se je naklon zmanjšal in na nekaterih delih se je pot povsem zravnala.
Večina poti poteka po mešanem in proti vrhu v celoti po macesnovem gozdu in praktično vseskozi ponuja čudovit pogled na velik del Julijskih Alp. Najbolj izstopa ostenje Prisojnika, saj Poštarski dom stoji tik pod njim.
Po prihodu na cilj smo naročili pijačo, iz nahrbtnikov pa smo vzeli hrano in privoščili smo si zaslužen počitek. Pohod je trajal, odvisno od sposobnosti vsakega pohodnika od ene pa vse do slabi dve uri.
Nekoliko kasneje so se nam na Poštarskem domu pridružili še vodnik Domen in dve planiki, ki so predčasno končali pohod prve skupine na Slemenovo špico. Ta skupina se je nato vračala po poti proti Erjavčevi koči, naša skupina pa je pot nadaljevala mimo Tičarjevega doma po glavni cesti do Erjavčeve koče.
Po tri najbolj utrujene planinke je na vrh Vršič prišel vodnik Čarli s svojim osebnim avtomobilom in jih pripeljal do Erjavčeve koče, kjer je bilo dogovorjeno zbirno mesto za vse udeležence pohoda. Po prihodu vseh pohodnikov do Erjavčeve koče smo si privoščili nekoliko daljši počitek, ki smo ga izkoristili za potešitev lakote in žeje. Sproščeni, po uspešno opravljenih pohodih je stekel pogovor o naporu in lepotah, ki smo jih doživeli na pohodih. Ker časa ni bilo na pretek, smo na koncu naredili še skupinsko fotografijo in se z avtobusom odpravili proti domu.
Spotoma smo se na kratko ustavili na prostoru, kjer je stal tabor ruskih ujetnikov, ki jih je leta 1916 zasul snežni plaz z Mojstrovke. Od tu se v ostenju Prisojnika lepo vidi Ajdovska deklica, zato smo naredili nekaj posnetkov in si ogledali tudi 4 zgodovinske panoje. Pot smo kar hitro nadaljevali po cesti navzdol do Ruske kapelice, ki so jo postavili v spomin na nesrečne graditelje Vršiške ceste. Zaradi izjemne lokacije gorskega jezerca in njegove čudovite okolice, smo se želeli ustaviti tudi še ob tem naravnem biseru na Jasni, vendar se zaradi popolne zasedenosti parkirnih prostorov žal nismo mogli.
Pot smo nato nadaljevali do Kranjske gore in nato po avtocesti do Voklega, kjer smo naredili krajši postanek za osvežitev s pijačo in druge potrebe. Ker je bil čas šoferja avtobusa omejen do 20.00 ure smo pot nadaljevali brez postanka do doma. Vsem pohodnikom smo čestitali za uspešno dosežene načrtovane cilje, vodnikom pa za njihovo skrb in srečen povratek na izhodišče. Tudi šoferju smo izrekli zahvalo za varno vožnjo.
Malo utrujeni in dobre volje smo se odločili, da se vidimo na naslednjem izletu.
Besedilo sta prispevala: Gregor Dejanović in Bojan Gorjup
Fotografije so posneli: Bojan Gorjup, Monika Pevec Forštner in Gregor Dejanović
ZGODBA O KRIŠKI GORI
|
|
Z očetom sva se vzpenjala proti Koči na Kriški gori po poti mimo Špičove ute, kot smo ji rekli včasih, ali po danes tako imenovani strmi poti na Kriško goro. Bilo mi je kakih šest, sedem let. Torej se je pisalo leto 1956, morda 1957. Bil je pust zgodnjejesenski dan. Po senožetih Kriške gore so se podile goste in težke megle. Hodil sem nekaj korakov pred očetom. Nenadoma se pred menoj pojavi visok možak, pokrit s ponošenim klobukom, s krajci navzdol. Oblečen je bil v težko temno suknjo, okoli pasu stisnjeno z navadno konopljeno ʺšpagoʺ. Čez rame mu je visela prav tako na ʺšpagoʺ privezana usnjena torba aktovka. V rokah je držal močan kol. Prestrašil sem se neznanca in od strahu skoraj odrevenel. Prišlek me je v srbohrvaškem jeziku prijazno nagovoril: ʺKako si mali?ʺ Brž je pristopil še oče.Neznanec in oče sta začela pritajen pogovor. Očeta je kar naravnost vprašal: ʺKud je ovde put u Austriju?ʺ (Kje je tukaj pot za v Avstrijo?) Očetu se je bilo neprijetno pogovarjati ob moji navzočnosti. Neznanec pa je nadaljeval, da je doma iz Beograda. Dodal je še, da je vsa njegova družina v Avstraliji, njemu pa da oblasti ne puste oditi iz Jugoslavije. Kar naravnost je povedal, da se je odločil za beg prek meje v Avstrijo. Oče se je le omehčal in mu nato natančno razložil, kje smo. Da sta do avstrijske meje še dve dolini, lomska in jelendolska, na južnih pobočjih Košute pa graničarske stražnice na Šiji in v Medvodjah. Svetoval mu je, naj poizkusi čez prehod med Škrbino in Tolsto Košuto in ga opozoril na nevarno krušljivo severno ostenje Košute. Neznanec se mu je prijazno zahvalil in se opravičil, če bo imel kakšne nevšečnosti. Mene je mehko pokuštral po laseh in izginil v meglenem bukovem gozdu. Par hipov sva bila z očetom brez besed. Potem pa je le kratko dejal: ʺBom videl, če zneš biti tiho!ʺ
O srečanju z neznancem na Kriški gori nisva z očetom spregovorila do mojih najstniških let. Potem pa mi je ob neki priliki le povedal, da je nekaj mesecev po srečanju vprašal takratnega komandirja tržiške Milice Smoleja, če so konec septembra prijeli kakšnega podobnega mejaša. Menda ga niso, upajmo, da mu je uspelo! Koliko enoumja, koliko brezpotrebnega gorja. Kdo bo kmalu sploh vedel, da je bila Košuta nekoč meja.
Podobne mejaške zgodbe so se v mojih otroških letih potihoma prenašale od ust do ust zelo pogosto, skoraj vsak dan. Pripovedovali so jih lovci, gorski reševalci, naključni planinci in gozdarji. Mejo so trdno varovali graničarji JLA, a sla po življenju na obljubljenem zahodu je gnala k pobegu mnoge, tedaj smo jim rekli mejaši. Kriška okolica z zaledjem Udinboršta, ki se vleče tam od Kranja navzgor, je bila prikladno izhodišče za pobeg čez Karavanke v Avstrijo. Mnogim je uspelo, a slišati je bilo mnogo tudi žalostnih, tragičnih zgodb, tudi o prenekaterem domačinu.
Prav pozna petdeseta leta se je v Križah kar javno govorilo, da tržiški miličniki vztrajno iščejo nekoga, ki naj bi bil za dobro plačilo vodič v ʺlažno Avstrijoʺ trem Beograjčanom. Prišli pa so le v Lom, kjer so jih prijeli.
Neki kmet iz Sebenj naj bi v Udinborštu pripravljal drva, ko so k njemu pristopili trije mejaši. Ponudili so mu dobro plačilo, če jim pokaže pot prek meje, v nasprotnem primeru so mu zagrozili s pištolo. Sebenjčan je pristal na ponudbo oziroma se je vdal grožnji. Iz Udinboršta jih je vodil pod Vetrnim in vzhodno od vasi Gozd na greben Kriške gore, do Vrat. Tam so pritajeno polegli v cretovje. Sebenjčan jim je proti zahodu pokazal Kočo na Kriški gori, ki naj bi bila graničarska stražnica. V dolini navzdol jim je pokazal Lom, kjer naj bi že bila Avstrija. Spustiti, da se morajo le še po melišču skozi Vrata navzdol in rešeni bodo. Mejaši so Sebenjčanu zadovoljni izplačali obljubljeno nagrado in odšli. V Lomu so najprej poiskali gostilno. Takrat je bila Pr΄Zrimšek, malo navzgor od lomske šole. Posedli so za mizo, naročili pivo in se natakarici pohvalili: ʺDošli smo iz Jugoslavije!ʺ (Prišli smo iz Jugoslavije.) Na gostilniškem balinišču pa je balinala skupina miličnikov, le v srajcah, brez zgornjih delov uniform. Hitro so ugotovili, za kaj gre, in namesto v želeni Avstriji so mejaši pristali v arestu tržiške Milice.
V Križah se je vneto šušljalo, kdo naj bi bil sebenjski vodič mejašev. Najbrž se je vedelo za pravega, a ovadil ga ni nihče. Bržda je še sam pri Benku vneto pripovedoval to mejaško zgodbo in ʺugibalʺ, le kdo naj bi to bil. Miličniki so dolge mesece vohljali za njim, a ga niso odkrili. Najbrž ga prav zares tudi niso hoteli odkriti.
Kavar, Janez: Kriške prigode, Didakta, 2009, Radovljica
O srečanju z neznancem na Kriški gori nisva z očetom spregovorila do mojih najstniških let. Potem pa mi je ob neki priliki le povedal, da je nekaj mesecev po srečanju vprašal takratnega komandirja tržiške Milice Smoleja, če so konec septembra prijeli kakšnega podobnega mejaša. Menda ga niso, upajmo, da mu je uspelo! Koliko enoumja, koliko brezpotrebnega gorja. Kdo bo kmalu sploh vedel, da je bila Košuta nekoč meja.
Podobne mejaške zgodbe so se v mojih otroških letih potihoma prenašale od ust do ust zelo pogosto, skoraj vsak dan. Pripovedovali so jih lovci, gorski reševalci, naključni planinci in gozdarji. Mejo so trdno varovali graničarji JLA, a sla po življenju na obljubljenem zahodu je gnala k pobegu mnoge, tedaj smo jim rekli mejaši. Kriška okolica z zaledjem Udinboršta, ki se vleče tam od Kranja navzgor, je bila prikladno izhodišče za pobeg čez Karavanke v Avstrijo. Mnogim je uspelo, a slišati je bilo mnogo tudi žalostnih, tragičnih zgodb, tudi o prenekaterem domačinu.
Prav pozna petdeseta leta se je v Križah kar javno govorilo, da tržiški miličniki vztrajno iščejo nekoga, ki naj bi bil za dobro plačilo vodič v ʺlažno Avstrijoʺ trem Beograjčanom. Prišli pa so le v Lom, kjer so jih prijeli.
Neki kmet iz Sebenj naj bi v Udinborštu pripravljal drva, ko so k njemu pristopili trije mejaši. Ponudili so mu dobro plačilo, če jim pokaže pot prek meje, v nasprotnem primeru so mu zagrozili s pištolo. Sebenjčan je pristal na ponudbo oziroma se je vdal grožnji. Iz Udinboršta jih je vodil pod Vetrnim in vzhodno od vasi Gozd na greben Kriške gore, do Vrat. Tam so pritajeno polegli v cretovje. Sebenjčan jim je proti zahodu pokazal Kočo na Kriški gori, ki naj bi bila graničarska stražnica. V dolini navzdol jim je pokazal Lom, kjer naj bi že bila Avstrija. Spustiti, da se morajo le še po melišču skozi Vrata navzdol in rešeni bodo. Mejaši so Sebenjčanu zadovoljni izplačali obljubljeno nagrado in odšli. V Lomu so najprej poiskali gostilno. Takrat je bila Pr΄Zrimšek, malo navzgor od lomske šole. Posedli so za mizo, naročili pivo in se natakarici pohvalili: ʺDošli smo iz Jugoslavije!ʺ (Prišli smo iz Jugoslavije.) Na gostilniškem balinišču pa je balinala skupina miličnikov, le v srajcah, brez zgornjih delov uniform. Hitro so ugotovili, za kaj gre, in namesto v želeni Avstriji so mejaši pristali v arestu tržiške Milice.
V Križah se je vneto šušljalo, kdo naj bi bil sebenjski vodič mejašev. Najbrž se je vedelo za pravega, a ovadil ga ni nihče. Bržda je še sam pri Benku vneto pripovedoval to mejaško zgodbo in ʺugibalʺ, le kdo naj bi to bil. Miličniki so dolge mesece vohljali za njim, a ga niso odkrili. Najbrž ga prav zares tudi niso hoteli odkriti.
Kavar, Janez: Kriške prigode, Didakta, 2009, Radovljica
Izlet na Trdinov vrh – 13.9. 2020
|
|
Le kdo ni slišal tisti refren Slakove pesmi, ki pravi: „A zdaj pa pojdem po dekle tja daleč, pod Gorjance“ ter skrivnostnih bajk in pripovedk o Gorjancih Janeza Trdine, po katerem se imenuje tudi najvišji vrh tega hribovja. In nanj smo se na sončen nedeljski dan povzpeli tudi člani PD Trbovlje, PD Tabor in PD Brestanica. Skupaj 11 planincev iz treh različnih društev. In tako nas je pot vodila proti Krškemu, mimo Kostanjevice na Krki, skozi Šentjernej do urejenega parkirišča v naselju Gabrje. Tam pa sta se nam priključila tudi člana PD Brestanica, Matjaž in Mladen. Pot nas je iz izhodišča vodila po gozdnih stezah in kolovozih. Kljub številnim razcepom je pot bila zelo dobro označena in uhojena. Večji del poti smo hodili v senci, le sonce je s sončnimi žarki lomilo svetlobo skozi krošnje dreves. Malo pod domom smo prečili manjšo jaso in se čez kratek mostiček povzpeli do „čudežnega“ izvira Gospodična. Tudi o njem govori pripovedka, ki pravi nekako tako, da je nekoč živela grajska gospa, ki si je zaželela otroka, a je Bog kljub molitvi ni uslišal. Gospa se je postarala in zbolela. Zdravili so jo najboljši zdravniki, a je niso mogli ozdraviti. Nekega dne pa je k hiši prišel berač. Ker ga je grajska gospa lepo sprejela in nahranila, ji je v zahvalo dal gorjanski koren. Povedal je, da koren zdravim ljudem da tako moč, da pozdravi tudi bolne – če ne zavedno, pa za sedem let. Gospa je koren pojedla in se odpravila na Gorjance. Ko je prišla do prvega studenca, je zajela vodo, ki je počrnela. Gospa je izlila strupeno vodo in šla do drugega studenca. Tam je voda zakrvavela. Spet je odšla naprej do tretjega studenca. Pri tem studencu je voda zasvetila in zato jo je gospa začela piti. Z vsakim požirkom se je počutila mlajšo in bolj zdravo. Umila se je z vodo, ki jo je pomladila in vlila moč. Domov se je odpravila lahkotno, kjer jo je mož skorajda ni prepoznal. Od veselja je priredil gostijo in povabil vse kmete iz okolice. In zato se bistri studenec, ki je pomladil grajsko gospo še danes imenuje Gospodična. A to je le ena izmed pripovedk Janeza Trdine. Nad studencem Gospodična pa je postavljen tudi planinski dom pri Gospodični. Tu se nam je pogled odprl na celotno Dolenjsko pokrajino in ostalim hribovjem. A do vrha je bilo potrebno hoditi še kakšno uro. Sledil je kratek postanek. Od planinskega doma pa smo se nato kar pogumno odpravili po označeni poti za Trdinov vrh. Pot se je spet počasi vzpenjala mimo vrha Logarjevega kogla, kjer pa se je pot nato rahlo spustila. Od tu smo lahko že opazili oddajnik. Premagati smo morali še zadnjo strmino in prispeli smo na vrh. Sledil je rahel spust, kjer smo si oddahnili in si napolnili energijo. Čas smo namenili tudi ogledu obeh cerkva Sv. Jere in Sv. Gere, kjer poteka državna meja med Slovenijo in Hrvaško. Ker smo naredili dolg postanek je bil čas za odhod. Par fotogorafij z vrha za spomin in že smo odkorakali proti Gospodični, kjer smo si spotoma ogledali še postojanko pripadnikov Slovenske vojske. Počasi in sigurno smo odkorakali do Gospodične kjer je že dišalo po jedeh. Kljub gneči smo našli prosto mesto, kjer smo se okrepčali z odlično in okusno pripravljenimi jedmi na žlico kot se za planinsko kočo spodobi. Morda se sliši malce nenavadno, ampak bilo je odličnega okusa. Zadovoljni in siti smo se spustili nazaj v Gabrje, kjer pa nas je čakala še dolga vožnja domov.
Besedilo pripravil: Gregor Dejanović
Fotografije: Bojan Gorjup (vse fotografije si lahko ogledate v Galeriji spodaj)
Besedilo pripravil: Gregor Dejanović
Fotografije: Bojan Gorjup (vse fotografije si lahko ogledate v Galeriji spodaj)
IZLET ČLANOV PD TRBOVLJE NA MIRNO GORO - 29.8.2020
|
|
Tokratni izlet bom začel s pravljico o gori, na katero smo se člani PD Trbovlje povzpeli v soboto, 29. 8. 2020. Pravljica govori o strašnem zmaju, ki je živel v jami pod vrhom Mirne gore. Zmaj, ki ni znal nič drugega kot ljudem delati škodo. Zato je bil ubogi pridelek belokranjskih kmetov še manjši. Ker pa so ga imeli ljudje dovolj, so pod vrhom zgradili cerkev sv. Frančiška, ki je zmaja ukrotila in tako je nemirna gora posta – Mirna gora. Naša pot se je začela na izhodišču v vasi Vrčice. Bojan in Toni sta se odločila za kratko varianto izleta in se iz Vrčic odpeljala v nekdanjo kočevarsko vas Planina. Od tam sta se na vrh Mirne gore povzpela po gozdni učni poti kjer sta raziskovala njen čar in lepoto. Druga skupina preostalih planincev pa se je podala na daljšo pot. Pot nas je iz Vrčic vodila po glavni cesti do vasi Blatnik pri Črmošnjicah, kjer smo mimo hiš v naselju nadaljevali pod do razpotja, ki nas je vodil mimo ruševin cerkve sv. Križa. Od konca vasi smo se povzpeli skozi travnate pašnike kjer se nam je ob robu gozda iz desne smeri priključila označena pot iz bližnje vasi Brezovica pri Črmošnjicah. Pot se je strmo vzpenjala skozi gozd. Po dolgem vzponu smo prišli na gozdnega obračališča. Od tam pa so nas markacije usmerile proti desni do poti, ki nas je pripelje do križišča gozdnih cest do nekdanje kočevarske vasi Škrilj. Pot smo nadaljevali krožno pot mimo vrha Škrilja in se vrnili nazaj na glavno gozdno cesto do označene poti in smerokazov za Mirno goro. Od tam se je se pot spet strmo vzpenjala skozi poraščen gozd in nas pripeljala do doma na Mirni gori in do razglednega stolpa za njim kjer stoji tudi cerkev sv. Frančiška. Od planinskega doma na Mirni gori povzpeli po kolovozu kjer je tudi vrh. Po isti poti smo sestopili nazaj do planinskega doma kjer smo naredili dolg postanek. Čudovit razgled nam je segel od Gorjancev, okoliških krajev Semiča in Črnomlja. Pri domu je bilo kar živahno in ljudje so prihajali iz različnih smeri. Ker je že bil čas odhoda smo se odpravili v smeri Planina. Pot nas je vodila skozi prijeten gozd kjer poteka tudi tako imenovana gozdna učna pot, ki je namenjena tudi za tiste najmlajše raziskovalce. Ko smo prispeli na Planino smo lahko opazili njeno staro kulturno dediščino, ki sega še iz časa nemških Kočevarjev. V bližini pa si je bilo možno ogledati tudi staro še ohranjeno pokopališče kočevarjev in cerkev sv. Ilije. Od tam pa je sledil še spust do Vrčic ter dolga vožnja domov.
Vodniški pozdrav, Gregor Dejanović
Vodniški pozdrav, Gregor Dejanović
IZLET NA DEBELO PEČ - 16.8.2020
|
|
V nedeljo 16.8.2020 smo se planinke in planinci PD Trbovlje, s štirimi osebnimi avtomobili, odpravili na izlet na Debelo peč (2006 m). Že v Trbovljah sta se nam pridružila dva planinca iz Savinjske doline in eden iz PD Hrastnik. Na Pokljuki pa še naša članica Blanka. Izlet sta vodila dolgoletna izkušena vodnika Koncilja Gusti in Polutnik Karlo-Čarli. Blanka in Gregor pa sta bila v vlogi vodnika-pripravnika.
Pot nas je vodila na Trojane in nato po avtocesti do počivališča pred Radovljico, kjer smo naredili kratek počitek za jutranjo kavico in ostale zadeve. Nato smo se preko Bleda in Gorji povzpeli na Pokljuko. Tu smo, nekaj kilometrov pred športnim centrom na Pokljuki, počakali Blanko in nato skupaj zavili desno iz ceste proti Lipanjski planini oziroma Blejski koči. Avtomobile smo nato parkirali na gozdnem parkirišču Medvedova konta.
Tu smo si nadeli planinsko obleko in obutev, vzeli nahrbtnike in pohodne palice ter pot peš nadaljevali po makadamski cesti proti Blejski koči. Od tu smo pohod, brez počitka, nadaljevali proti vrhu Debele peči. Pot je bila na nekaterih delih precej kamnita in strma. Šele nedaleč od vrha se nekoliko zravna, nato pa se tik pod vrhom zopet strmo dvigne do samega vrha.
Vreme nam ni bilo v celoti naklonjeno saj so nam občasna gosta megla in nizki oblaki onemogočali običajno prelepe poglede proti triglavskem pogorju in po dolini Krme in Radovne do oddaljenih vršacev. Res škoda! Na vrhu je tudi kar precej pihalo, zato smo si morali zamenjati preznojena oblačila in nadeti vetrovke.
Iz nahrbtnikov smo si postregli s hrano in pijačo, se vpisali v vpisno knjigo, žigosali Dnevnik slovenske planinske transverzale in naredili nekaj spominskih fotografij.
Zaradi nič kaj obetajočega vremena smo zaslužen počitek nekoliko skrajšali in se odpravili nazaj proti Blejski koči. Tik pred kočo smo začutili prve kapljice nenapovedanega dežja, ki nas je nato več kot eno ura priklenil v kočo. Ta čas smo izkoristili za preoblačenje in zaužitje hrane in pijače, ki jo je ponujala oskrbnica koče. Ob prijetnem klepetu smo počakali tudi na našega pohodnika iz Hrastnika, ki se je odločil, da se namesto na Debelo peč povzpne na Viševnik.
Ko je dež ponehal smo se spustili do avtomobilov, zamenjali obleko in obutev in se odpravili do znanega smučišča na Zatrniku, kjer smo si v prijetnem gostišču privoščili topli obrok, kavico in predvsem izbrano pijačo. Ob prijetnem kramljanju in rahlo utrujeni smo ugotovili, da je bil izlet sicer zahteven, da pa smo vsi udeleženci pohoda ostali celi in zdravi in se dogovorili da se kmalu zopet odpravimo na naslednji izlet.
Iz Zatrnika smo se po isti poti vrnili direktno domov v Trbovlje.
Besedilo in fotografije je prispeval Bojan Gorjup.
Pot nas je vodila na Trojane in nato po avtocesti do počivališča pred Radovljico, kjer smo naredili kratek počitek za jutranjo kavico in ostale zadeve. Nato smo se preko Bleda in Gorji povzpeli na Pokljuko. Tu smo, nekaj kilometrov pred športnim centrom na Pokljuki, počakali Blanko in nato skupaj zavili desno iz ceste proti Lipanjski planini oziroma Blejski koči. Avtomobile smo nato parkirali na gozdnem parkirišču Medvedova konta.
Tu smo si nadeli planinsko obleko in obutev, vzeli nahrbtnike in pohodne palice ter pot peš nadaljevali po makadamski cesti proti Blejski koči. Od tu smo pohod, brez počitka, nadaljevali proti vrhu Debele peči. Pot je bila na nekaterih delih precej kamnita in strma. Šele nedaleč od vrha se nekoliko zravna, nato pa se tik pod vrhom zopet strmo dvigne do samega vrha.
Vreme nam ni bilo v celoti naklonjeno saj so nam občasna gosta megla in nizki oblaki onemogočali običajno prelepe poglede proti triglavskem pogorju in po dolini Krme in Radovne do oddaljenih vršacev. Res škoda! Na vrhu je tudi kar precej pihalo, zato smo si morali zamenjati preznojena oblačila in nadeti vetrovke.
Iz nahrbtnikov smo si postregli s hrano in pijačo, se vpisali v vpisno knjigo, žigosali Dnevnik slovenske planinske transverzale in naredili nekaj spominskih fotografij.
Zaradi nič kaj obetajočega vremena smo zaslužen počitek nekoliko skrajšali in se odpravili nazaj proti Blejski koči. Tik pred kočo smo začutili prve kapljice nenapovedanega dežja, ki nas je nato več kot eno ura priklenil v kočo. Ta čas smo izkoristili za preoblačenje in zaužitje hrane in pijače, ki jo je ponujala oskrbnica koče. Ob prijetnem klepetu smo počakali tudi na našega pohodnika iz Hrastnika, ki se je odločil, da se namesto na Debelo peč povzpne na Viševnik.
Ko je dež ponehal smo se spustili do avtomobilov, zamenjali obleko in obutev in se odpravili do znanega smučišča na Zatrniku, kjer smo si v prijetnem gostišču privoščili topli obrok, kavico in predvsem izbrano pijačo. Ob prijetnem kramljanju in rahlo utrujeni smo ugotovili, da je bil izlet sicer zahteven, da pa smo vsi udeleženci pohoda ostali celi in zdravi in se dogovorili da se kmalu zopet odpravimo na naslednji izlet.
Iz Zatrnika smo se po isti poti vrnili direktno domov v Trbovlje.
Besedilo in fotografije je prispeval Bojan Gorjup.
IZLET NA URŠLJO GORO - 1.8.2020
|
|
|
|
V soboto 1. avgusta smo se planinke in planinci Planinskega društva Trbovlje s tremi osebnimi avtomobili, odpravili na izlet na Uršljo goro oziroma Plešivec na Koroškem. Pot nas je vodila čez Podmejo in Arjo vas proti Velenju. Po dogovoru se nam je v Veliki Pirešici pridružila še ena naša članica. Skupaj smo nato pot nadaljevali proti Koroški oziroma Slovenj Gradcu in naprej proti Kotljam. Od tu se je pot začela dvigati proti Naravskim ledinam, ki ležijo na višini nekaj čez 1000 m nadmorske višine. Tu smo parkirali avtomobile in se peš odpravili proti našemu cilju, to je planinskem domu na Uršlji gori na višini malo pod 1700 m.
Razmeroma široka in zelo kamnita ter predvsem precej strma pot ter vroče sonce sta nas precej utrujala. Na srečo precej poti poteka po gozdnatem terenu tako, da je bil vpliv sonca nekoliko manjši. Na poti je tudi studenec z mrzlo vodo, kjer smo se lahko osvežili in malo odpočili. Krajše počitke smo imeli tudi na razglednih točkah med potjo in pri fotografiranju lepot narave oziroma zanimivosti ob poti.
Po slabih dveh urah smo prišli na vrh Uršlje gore (1699 m), kjer stoji velik železen križ. Tu smo krajši čas uživali v razgledih po okoliških vrhovih in dolinami pod nami in naredili spominsko skupinsko fotografijo.
Nato smo se po bolj položni poti in mimo televizijskega stolpa sprehodili do planinske koče in cerkve Svete Uršule, ki stoji ob njej.
Cerkev Sv. Uršule je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji in je znana tudi po »Križevem potu«, za katerega je vsako sliko brezplačno prispeval drug slikar.
Pri koči smo zaužili vsk svoj obrok hrane iz nahrbtnika in popili čaj, pivo, radler ali sok. Nekaterim je zadišala tudi kava ali pa so si zaželeli planinsko sladico.
Vreme na cilju je bilo sicer stabilno, vendar pa soparno in čez Uršljo goro so vmes potovali nizki oblaki, ki so preprečevali lepši pogled in fotografiranje okoliških vrhov.
Po krajšem počitku si je, večina od nas, ogleda notranjost cerkve in prebrala njeno zgodovino. Nekateri smo v svoj dnevnik Slovenske planinske poti dodali še žig planinske koče na Uršlji gori.
Pot v dolino je skoraj vedno lažja, tako da smo do parkirišča, s postankom pri studencu, porabili slabo uro in pol. Rahlo utrujeni smo planinske čevlje zamenjali za lažjo obutev in preznojena oblačila za sveža ter pogasili žejo. Nato pa smo zadovoljni, da smo osvojili še eden načrtovan vrh, krenili po drugi proti domu.
Iz Naravskih ledin smo se vrnili v Kotlje, potem pa pot nadaljevali skozi Ravne na Koroškem in naprej skozi Črno na Koroškem do prelaza med Črno in Šoštanjem oziroma Zavodnjem. Na sedlu smo skrenili desno proti planinskemu domu na Slemenu, kjer smo ob prijetnem klepetu popili vsak svojo pijačo in kavico. Ljubitelji Slovenske planinske poti smo na Slemenu dobili tudi žig te planinske postojanke.
Zadovoljni z opravljenim pohodom in rahlo utrujeni smo se preko Velenja in Prebolda vrnili domov v Trbovlje.
Vtise iz našega pohodniškega izleta si lahko ogledate v galeriji fotografij spodaj.
Pripravil - Bojan GORJUP
Razmeroma široka in zelo kamnita ter predvsem precej strma pot ter vroče sonce sta nas precej utrujala. Na srečo precej poti poteka po gozdnatem terenu tako, da je bil vpliv sonca nekoliko manjši. Na poti je tudi studenec z mrzlo vodo, kjer smo se lahko osvežili in malo odpočili. Krajše počitke smo imeli tudi na razglednih točkah med potjo in pri fotografiranju lepot narave oziroma zanimivosti ob poti.
Po slabih dveh urah smo prišli na vrh Uršlje gore (1699 m), kjer stoji velik železen križ. Tu smo krajši čas uživali v razgledih po okoliških vrhovih in dolinami pod nami in naredili spominsko skupinsko fotografijo.
Nato smo se po bolj položni poti in mimo televizijskega stolpa sprehodili do planinske koče in cerkve Svete Uršule, ki stoji ob njej.
Cerkev Sv. Uršule je najvišje ležeča cerkev v Sloveniji in je znana tudi po »Križevem potu«, za katerega je vsako sliko brezplačno prispeval drug slikar.
Pri koči smo zaužili vsk svoj obrok hrane iz nahrbtnika in popili čaj, pivo, radler ali sok. Nekaterim je zadišala tudi kava ali pa so si zaželeli planinsko sladico.
Vreme na cilju je bilo sicer stabilno, vendar pa soparno in čez Uršljo goro so vmes potovali nizki oblaki, ki so preprečevali lepši pogled in fotografiranje okoliških vrhov.
Po krajšem počitku si je, večina od nas, ogleda notranjost cerkve in prebrala njeno zgodovino. Nekateri smo v svoj dnevnik Slovenske planinske poti dodali še žig planinske koče na Uršlji gori.
Pot v dolino je skoraj vedno lažja, tako da smo do parkirišča, s postankom pri studencu, porabili slabo uro in pol. Rahlo utrujeni smo planinske čevlje zamenjali za lažjo obutev in preznojena oblačila za sveža ter pogasili žejo. Nato pa smo zadovoljni, da smo osvojili še eden načrtovan vrh, krenili po drugi proti domu.
Iz Naravskih ledin smo se vrnili v Kotlje, potem pa pot nadaljevali skozi Ravne na Koroškem in naprej skozi Črno na Koroškem do prelaza med Črno in Šoštanjem oziroma Zavodnjem. Na sedlu smo skrenili desno proti planinskemu domu na Slemenu, kjer smo ob prijetnem klepetu popili vsak svojo pijačo in kavico. Ljubitelji Slovenske planinske poti smo na Slemenu dobili tudi žig te planinske postojanke.
Zadovoljni z opravljenim pohodom in rahlo utrujeni smo se preko Velenja in Prebolda vrnili domov v Trbovlje.
Vtise iz našega pohodniškega izleta si lahko ogledate v galeriji fotografij spodaj.
Pripravil - Bojan GORJUP
NA MENINO PLANINO - 26.7.2020
|
|
|
|
|
Cvetka se je vsedla in rekla: "Jaz to rabim!"
In že je padla odločitev, da gremo v soboto na Menino planino. Potem je bila vsak dan slabša napoved vremena, petek cel dan dež. Tole ne bo v redu, si rečem in turo prestavim na nedeljo, ko se obeta stabilnejše vreme.
Zjutraj se nas je zbralo 16 pohodnikov. Ta številka me bolj ali manj spremlja že celo leto. Moja druga pripravniška.
Zapeljemo se v Tuhinjsko dolino, v Češnjicah na postaji pričakamo svate, ki se vračajo iz včerajšnje ohceti. Z njimi se malo poveselimo, nato se peljemo naprej in v hrib med naseljem. Parkiramo ob cesti, ki pelje do planine Biba. Do Bibe hodimo po cesti, pri domu prečimo pašno ograjo in gremo mimo cerkvice po markirani poti vse do Menine planine. Od tam se odpravimo še na najvišji vrh Vivodnik, kjer je razgledni stolp. V knjižico Slovenska planinska pot dodamo nov žig in se odpravimo nazaj do doma na Menini planini, kjer odložimo nahrbtnike, se malo okrepčamo in odpočijemo. Ta dan je bil dom zelo obiskan, tako da je prišla prav hrana iz nahrbtnika. Če si bil dovolj vztrajen, si v domu dobil tudi kavico, jedi in štrudla pa je ta vikend žal že zmanjkalo. Po malo daljšem postanku se odpravimo nazaj v dolino. Zaradi možnih ploh je bilo varneje vračanje po makadamski cesti. Zadnjih nekaj minut hoje je res začelo deževati, vendar nam je gosto vejevje iz obeh strani ceste držalo dežnik, tako da smo skoraj suhi prišli nazaj na izhodišče. Za nami je lepa tura, narava je v tem času čudovita, vse cveti in buhti. Napolnili smo baterije za nov teden, ki je pred nami.
Vtise v fotografijah si lahko ogledate v galeriji spodaj.
Tekst in fotografije - Blanka Kodrič
In že je padla odločitev, da gremo v soboto na Menino planino. Potem je bila vsak dan slabša napoved vremena, petek cel dan dež. Tole ne bo v redu, si rečem in turo prestavim na nedeljo, ko se obeta stabilnejše vreme.
Zjutraj se nas je zbralo 16 pohodnikov. Ta številka me bolj ali manj spremlja že celo leto. Moja druga pripravniška.
Zapeljemo se v Tuhinjsko dolino, v Češnjicah na postaji pričakamo svate, ki se vračajo iz včerajšnje ohceti. Z njimi se malo poveselimo, nato se peljemo naprej in v hrib med naseljem. Parkiramo ob cesti, ki pelje do planine Biba. Do Bibe hodimo po cesti, pri domu prečimo pašno ograjo in gremo mimo cerkvice po markirani poti vse do Menine planine. Od tam se odpravimo še na najvišji vrh Vivodnik, kjer je razgledni stolp. V knjižico Slovenska planinska pot dodamo nov žig in se odpravimo nazaj do doma na Menini planini, kjer odložimo nahrbtnike, se malo okrepčamo in odpočijemo. Ta dan je bil dom zelo obiskan, tako da je prišla prav hrana iz nahrbtnika. Če si bil dovolj vztrajen, si v domu dobil tudi kavico, jedi in štrudla pa je ta vikend žal že zmanjkalo. Po malo daljšem postanku se odpravimo nazaj v dolino. Zaradi možnih ploh je bilo varneje vračanje po makadamski cesti. Zadnjih nekaj minut hoje je res začelo deževati, vendar nam je gosto vejevje iz obeh strani ceste držalo dežnik, tako da smo skoraj suhi prišli nazaj na izhodišče. Za nami je lepa tura, narava je v tem času čudovita, vse cveti in buhti. Napolnili smo baterije za nov teden, ki je pred nami.
Vtise v fotografijah si lahko ogledate v galeriji spodaj.
Tekst in fotografije - Blanka Kodrič
IZLET V POSOČJE - 16.7.2020
V četrtek 9.7.2020 smo se manjša skupina planink in planincev PD Trbovlje s kombijem odpravili v Bavšico, kamor smo odpeljali našega člana Gregorja, ki bo tam pridobival znanje in izkušnje za planinskega vodnika A kategorije. To priložnost smo izkoristili za zanimivo potepanje in ogled nekaterih zanimivosti v Posočju.
Iz Trbovelj nas je pot vodila preko Trojan in Brnika do Kranjske gore. Pot smo nadaljevali mimo mejnega prehoda Rateče do Rabeljskega jezera v Italiji. Kljub za ta čas hladnemu jutru, so se nekateri turisti že kopali in vozili na deskah. Pogled na jezero in okoliške gore je bil enkraten.
Po kratkem vzponu, smo po cesti, ki vodi proti Mangartskem sedlu in naprej proti Logu pod Mangartom in Bovcu prispeli na prelaz Predel. Tu smo si ogledali spomenik padlim vojakom takratne avstrijske vojske, med katerimi so bili predvsem Hrvati, ki so se na tem območju bojevali s francosko vojsko, ki je takrat napredovala proti današnjemu ozemlju Slovenije in naprej proti Balkanu. Na vzpetini nad spomenikom stoji trdnjava, od koder so avstro-ogrski vojaki v 1. svetovni vojni branili ozemlje in nadzorovali prelaz Predel, pred napadi italijanske vojske. Pod cesto smo si ogledali tudi skupno grobnico padlim vojakom takratne Avstrije. Nedaleč naprej, pri odcepu ceste na Mangartsko sedlo, smo si nato ogledali veličasten betonski most, ki je razpet čez sotesko Mangartskega potoka, po kateri je pred leti v dolino zgrmel uničujoč peščeni plaz, ki je na svoji poti zasul nekaj hiš v vasi Log pod Mangartom in zahteval tudi smrtne žrtve med domačini.
Na poti smo se za kratek čas ustavili tudi v Logu pod Mangartom in si ogledali spomenik in pokopališče padlim braniteljem Rombona, ki je med prvo svetovno vojno predstavljal pomembno strateško točko na Soški fronti. V bitkah z italijansko vojsko okrog Rombona je umrlo veliko število slovenskih, hrvaških in bosanskih vojakov. V spomin na to bitko je na sredini pokopališča postavljen mogočen kamnit spomenik, ki ga je zasnoval in izdelal eden od takratnih vojakov. Okrog spomenika so lepo urejeni grobovi z napisnimi tablicami padlih vojakov. Za vzdrževanje pokopališča skrbi Republika Avstrija, ker je v bitki za Rombon umrlo tudi veliko avstrijskih, nemških, madžarskih, čeških in drugih vojakov v sestavi vojaških enot takratnega avstro-ogrskega cesarstva. Od pokopališča ni bilo več daleč do odcepa za Bavšico.
Iz glavne ceste, ki vodi proti Bovcu, smo pred mostom čez Koritnico pri trdnjavi Kluže zavili na ozko cesto in po nekaj kilometrih prispeli do Učnega centra Planinske zveze Slovenije. Tu smo si ogledali notranjost zgradbe in si privoščili malico iz nahrbtnikov. Ker je bila pred nami še dolga pot proti domu, smo se kmalu poslovili od našega Gregorja, ki je v Bavšici ostal na deset dnevnem tečaju za planinskega vodnika.
Na poti domov, smo se ustavili pri trdnjavi Kluže. Tam smo parkirali kombi in se peš odpravili do okrog pol ure oddaljene znamenite Hermanove utrdbe. Pot nas je vodila nekaj časa ob tudi do 50 m globoki strugi reke Koritnice, nato pa še skozi približno 100 m dolgem osvetljenem tunelu izklesanem v živo skalo. Po izhodu iz tunela, se je pot začela rahlo dvigati proti trdnjavi in je ponekod vsekana v navpične prepadne stene. Trdnjava je zaradi izredno čvrste gradnje in težkega dostopa ostala dolgo nepoškodovana in je imela pomembno vlogo v bitkah na Soški fronti. Po ogledu obeh trdnjav smo se odpeljali proti Bovcu in malo pred njim zavili levo v dolino Trente.
Kmalu smo se pripeljali do odcepa za dolino Lepene, kjer smo si ogledali Velika korita Soče. Tu je Soča smaragdno zelene barve in teče po ozki in globoki soteski, ki ponuja popotniku veličasten pogled na enega od biserov naše narave. V bližini je precej velik avtokamp Soča. Na obeh bregovih Soče je bilo veliko kopalcev, ki so uživali v lepem sončnem vremenu. Zaradi pomanjkanja časa se sami nismo mogli okopati, smo pa naredili nekaj dobrih fotografij prelepe naravo tu okrog.
Pot smo nadaljevali še do petnajste ure popoldan, nato pa so nam želodci začeli sporočati, da jim primanjkuje hrane. Rešitev za to zadrego smo kmalu našli tik ob cesti v naselju Soča, v prijetnem gostišču Matoja blizu Turističnega centra Trenta. Kljub obsežnem jedilniku, smo se tako rekoč enoglasno odločili za vampe, ki so bili resnici na ljubo res odlični. Siti in navdušeni nad vsem, kar smo videli in doživeli, smo se na poti domov ustavili še na parkirišču na začetku vzpona na Vršič. Od tam, smo se odpravili še na dobrih 15 minut oddaljena korita Mlinarice.
Malo pred Vršičem smo obiskali razgledno točko Šupca, kjer smo si ogledali ostanke temeljev preskrbovalne žičnice iz 1. svetovne vojne in uživali v razgledu na Trentarski Pelc, Srebrnjak, Bavški grintavec in gore pred in za Jalovcem, vse do Male Mojstrovke nad Vršičem.
Na Vršič smo prispeli v poznem popoldanskem času in se odpravili še proti Tičarjevem domu in malo pod njim naredili še zadnje fotografske posnetke.
Na poti proti domu, smo zaradi pozne ure morali izpusti še nekaj zanimivosti, ki smo jih nameravali obiskati, med njimi tabor ruskih ujetnikov, ki so gradili cesto čez Vršič, Ajdovsko deklico v ostenju Prisojnika, ogled Ruske kapelice pod Vršičem, jezero Jasna in morebitni postanek v Kranjski gori ali pri Zelencih. Zadovoljni z videnim in doživetim v tem dnevu, smo ogled tokrat izpuščenih zanimivosti prihranili za kdaj drugič. Na poti proti domu smo se ustavili še na Trojanah, v večernih urah pa smo prispeli v Trbovlje, kjer smo se dobre volje in polni lepih doživetij poslovili. Vtise s poti si lahko ogledate v galeriji spodaj.
Besedilo in fotografije prispeval - Bojan Gorjup
Iz Trbovelj nas je pot vodila preko Trojan in Brnika do Kranjske gore. Pot smo nadaljevali mimo mejnega prehoda Rateče do Rabeljskega jezera v Italiji. Kljub za ta čas hladnemu jutru, so se nekateri turisti že kopali in vozili na deskah. Pogled na jezero in okoliške gore je bil enkraten.
Po kratkem vzponu, smo po cesti, ki vodi proti Mangartskem sedlu in naprej proti Logu pod Mangartom in Bovcu prispeli na prelaz Predel. Tu smo si ogledali spomenik padlim vojakom takratne avstrijske vojske, med katerimi so bili predvsem Hrvati, ki so se na tem območju bojevali s francosko vojsko, ki je takrat napredovala proti današnjemu ozemlju Slovenije in naprej proti Balkanu. Na vzpetini nad spomenikom stoji trdnjava, od koder so avstro-ogrski vojaki v 1. svetovni vojni branili ozemlje in nadzorovali prelaz Predel, pred napadi italijanske vojske. Pod cesto smo si ogledali tudi skupno grobnico padlim vojakom takratne Avstrije. Nedaleč naprej, pri odcepu ceste na Mangartsko sedlo, smo si nato ogledali veličasten betonski most, ki je razpet čez sotesko Mangartskega potoka, po kateri je pred leti v dolino zgrmel uničujoč peščeni plaz, ki je na svoji poti zasul nekaj hiš v vasi Log pod Mangartom in zahteval tudi smrtne žrtve med domačini.
Na poti smo se za kratek čas ustavili tudi v Logu pod Mangartom in si ogledali spomenik in pokopališče padlim braniteljem Rombona, ki je med prvo svetovno vojno predstavljal pomembno strateško točko na Soški fronti. V bitkah z italijansko vojsko okrog Rombona je umrlo veliko število slovenskih, hrvaških in bosanskih vojakov. V spomin na to bitko je na sredini pokopališča postavljen mogočen kamnit spomenik, ki ga je zasnoval in izdelal eden od takratnih vojakov. Okrog spomenika so lepo urejeni grobovi z napisnimi tablicami padlih vojakov. Za vzdrževanje pokopališča skrbi Republika Avstrija, ker je v bitki za Rombon umrlo tudi veliko avstrijskih, nemških, madžarskih, čeških in drugih vojakov v sestavi vojaških enot takratnega avstro-ogrskega cesarstva. Od pokopališča ni bilo več daleč do odcepa za Bavšico.
Iz glavne ceste, ki vodi proti Bovcu, smo pred mostom čez Koritnico pri trdnjavi Kluže zavili na ozko cesto in po nekaj kilometrih prispeli do Učnega centra Planinske zveze Slovenije. Tu smo si ogledali notranjost zgradbe in si privoščili malico iz nahrbtnikov. Ker je bila pred nami še dolga pot proti domu, smo se kmalu poslovili od našega Gregorja, ki je v Bavšici ostal na deset dnevnem tečaju za planinskega vodnika.
Na poti domov, smo se ustavili pri trdnjavi Kluže. Tam smo parkirali kombi in se peš odpravili do okrog pol ure oddaljene znamenite Hermanove utrdbe. Pot nas je vodila nekaj časa ob tudi do 50 m globoki strugi reke Koritnice, nato pa še skozi približno 100 m dolgem osvetljenem tunelu izklesanem v živo skalo. Po izhodu iz tunela, se je pot začela rahlo dvigati proti trdnjavi in je ponekod vsekana v navpične prepadne stene. Trdnjava je zaradi izredno čvrste gradnje in težkega dostopa ostala dolgo nepoškodovana in je imela pomembno vlogo v bitkah na Soški fronti. Po ogledu obeh trdnjav smo se odpeljali proti Bovcu in malo pred njim zavili levo v dolino Trente.
Kmalu smo se pripeljali do odcepa za dolino Lepene, kjer smo si ogledali Velika korita Soče. Tu je Soča smaragdno zelene barve in teče po ozki in globoki soteski, ki ponuja popotniku veličasten pogled na enega od biserov naše narave. V bližini je precej velik avtokamp Soča. Na obeh bregovih Soče je bilo veliko kopalcev, ki so uživali v lepem sončnem vremenu. Zaradi pomanjkanja časa se sami nismo mogli okopati, smo pa naredili nekaj dobrih fotografij prelepe naravo tu okrog.
Pot smo nadaljevali še do petnajste ure popoldan, nato pa so nam želodci začeli sporočati, da jim primanjkuje hrane. Rešitev za to zadrego smo kmalu našli tik ob cesti v naselju Soča, v prijetnem gostišču Matoja blizu Turističnega centra Trenta. Kljub obsežnem jedilniku, smo se tako rekoč enoglasno odločili za vampe, ki so bili resnici na ljubo res odlični. Siti in navdušeni nad vsem, kar smo videli in doživeli, smo se na poti domov ustavili še na parkirišču na začetku vzpona na Vršič. Od tam, smo se odpravili še na dobrih 15 minut oddaljena korita Mlinarice.
Malo pred Vršičem smo obiskali razgledno točko Šupca, kjer smo si ogledali ostanke temeljev preskrbovalne žičnice iz 1. svetovne vojne in uživali v razgledu na Trentarski Pelc, Srebrnjak, Bavški grintavec in gore pred in za Jalovcem, vse do Male Mojstrovke nad Vršičem.
Na Vršič smo prispeli v poznem popoldanskem času in se odpravili še proti Tičarjevem domu in malo pod njim naredili še zadnje fotografske posnetke.
Na poti proti domu, smo zaradi pozne ure morali izpusti še nekaj zanimivosti, ki smo jih nameravali obiskati, med njimi tabor ruskih ujetnikov, ki so gradili cesto čez Vršič, Ajdovsko deklico v ostenju Prisojnika, ogled Ruske kapelice pod Vršičem, jezero Jasna in morebitni postanek v Kranjski gori ali pri Zelencih. Zadovoljni z videnim in doživetim v tem dnevu, smo ogled tokrat izpuščenih zanimivosti prihranili za kdaj drugič. Na poti proti domu smo se ustavili še na Trojanah, v večernih urah pa smo prispeli v Trbovlje, kjer smo se dobre volje in polni lepih doživetij poslovili. Vtise s poti si lahko ogledate v galeriji spodaj.
Besedilo in fotografije prispeval - Bojan Gorjup
POHORJE, OKREŠELJ, ROBANOV KOT - avgust in oktober 2019
Tokrat je fotografije prispevala Monika Pevec Forštner. Posnete so na Pohorju, Okrešlju, v Robanovem kotu in drugje, kjer je bila Monika na izletih s svojo družino in prijatelji. Arhivsko vrednost bo nekoč imela nemara fotografija Koče na Okrešlju, saj je posneta tik preden je koča pogorela. KLIKNI na posamezno fotografijo in si jih pobliže oglej! Hvala, Monika, PD Trbovlje.
IZLET NA KRIM IN CERKNIŠKO JEZERO
TRADICIONALNO SREČANJE NA MRZLICI IN PRVI MAJ NA MRZLICI
IZLET NA ŠMOHOR
TU HRANIMO PROSTOR ZA VAŠO FOTOGALERIJO S KRATKIMI OPISI ALI KRAJŠI POTOPIS, KI MU PRILOŽITE ZANIMIVO FOTOGRAFIJO ALI DVE IN NAM VSE SKUPAJ POŠLJITE NA NAŠ E-NASLOV : pdtrbovlje@pzs.si ! Hvala.
